Dekompresijska terapija hrbtenice

Uspehi so dokazljivi v teoriji in praksi Nekdo je izračunal, da je za bolečino v hrbtenici možnih 150 vzrokov. Zdravljenje v klasični medicini pa je bolj ali manj enosmerno, skoraj šablonsko, opozarja Bernard Nikšić – Nado, hrvaški univerzitetni diplomirani fizioterapevt. Zato so po njegovem mnenju tudi rezultati zdravljenja razmeroma slabi.

Nikšić je pred dvema desetletjema ustanovil svojo fizioterapevtsko polikliniko Nado v Zagrebu zato, ker se ni strinjal s tem, kar so ga učili med študijem fizioterapije. Od takrat je na Hrvaškem zraslo še šest centrov Nado in na Zaloški cesti v Ljubljani še prvi pri nas. »Ko sem z dejavnostjo začel pred dvajsetimi leti in sem 'raztegoval' ljudi, sem bil čudak,« je dejal. Danes je njegova praksa razširjena, ker so zdravniki spoznali njene odlične rezultate. Zdaj v centre Nado pošiljajo paciente iz celotne Hrvaške, ki so izčrpali vse možnosti, razen skalpela. »Verjamem, da bo čez približno 10 let tako tudi v Sloveniji,« je napovedal sogovornik.

Za kakšno raztegovanje gre

Dekompresijska terapija hrbtenice, ki jo laično lahko opišemo kot njeno raztezanje, je najbolj učinkovita pri bolečinah, diskus herniji, spondilolistezi, skoliozi, mravljincih v rokah in nogah, išiasu, degenerativnih spremembah diska, vrtoglavici in glavobolih, artrozi majhnih sklepov in športnih poškodbah. Uspešna je zato, ker naslavlja pravi vzrok in ne le simptome težav. »Pri nas končajo pacienti, ki so se obrnili na vse možne strokovnjake, na osebne zdravnike, ortopede, kiropraktike, ki so obiskovali terme, masaže in nihče za njihove težave s hrbtenico ni našel ustrezne rešitve. Teh mi odrešimo kar 80 odstotkov in to si štejemo za največji izziv. Ostali uspehi začasnih težav s hrbtenico so tako rekoč samoumevni,« je povedal Nikšić. Dekompresija ni njegova ali novodobna pogruntavščina. Izvajali so jo že Rimljani in poznajo jo po vsem svetu, najbolj priljubljena je v Ameriki in Kanadi.

Narobe razmišljajo!

»Nekateri zdravniki vam jo bodo strogo odsvetovali. Celo tako daleč gredo, da strašijo z možnostjo nastopa invalidnosti. Narobe razmišljajo! Naj se jezi, kdor se hoče, to ni res. Uspehi dekompresijskega zdravljenja so dokazljivi v teoriji in praksi. Zdravniki s svojo ozkoglednostjo le zmedejo,« je bil suveren in kritičen sogovornik, ki ni nasprotnik uradne medicine. Verjame, da je treba preizkusiti konzervativno zdravljenje in da mora kot možnost obstajati tudi operativna metoda, toda kot zadnja v vrsti.

Tri resnične zgodbe v dokaz

Ivan Luzovec iz Kokrice, ki bo konec avgusta dopolnil 88 let, je doživljal hude bolečine v križu. Ni mogel ne sedeti ne stati, ko je bilo najhuje, je lahko le legel na trebuh in tako počakal, da neznosna bolečina popusti. »Ustrašil sem se in moral nujno poiskati pomoč,« je pripovedoval. Operacijo so mu odsvetovali, ker naj bila preveč tvegana, čakalne dobe za obisk specialistov so bile predolge, pri bolečinah mu nič kaj ni pomagalo in takrat je izvedel za center Nado. »Na prvi pregled me je odpeljal zet in ker so videli, da gre resnično za nujnost, so me na terapijo z raztegovanjem vzeli že naslednji dan. Že po tretji terapiji sem občutil razbremenitev, vsi nadaljnji obiski pa so mi še bolj pomagali. Četudi so terapije plačljive, so vredne vsakega evra. Če tako ostane, bom vesel, če se bo z nadaljevanjim zdravljenja stanje še kaj izboljšalo, pa toliko bolje. Zelo sem hvaležen,« je sklenil Ivan Luzovec.

Franc Krapše iz okolice Maribora, natančneje iz Terčove, ki bo septembra dopolnil 78 let, je trpel bolečine v vratu, ki so se mu prenašale v levo ramo. Šlo naj bi za obrabo. Obiskoval je fiziatra in fizioterapevta, razmišljali so tudi o nadaljni napotitvi k ortopedu, ker naj bi potreboval operacijo rame. Za center Nado je slišal po zaslugi žene, saj jo jo tja vozil na terapije in se nekega dne tudi sam prijavil na pregled. »Gospod Nado je ugotovil poškodbo vratnih vretenc in dejal, da bodo ob pozdravljenih vretencih izzvenele tudi bolečine v rami. Opravil sem 10 terapij z raztegovanjem in obteževanjem in nimam več težav ne v vratu ne v rami,« je dejal hvaležno. Krapše je še dodal, da je bila fizioterapija pri njem neuspešna, ker je ponujala le nežna razgibavanja boleče rame, ta pa je bila v resnici le posledica in ne vzrok. Krapše je pohvalil še prijaznost in ustrežljivost zaposlenih v centru Nado ter dejstvo, da si fizioterapevt Bernard Nikšič za pregled vzame eno uro. »Nisi samo številka, odpravljen v petih minutah. Tukaj ni tako, kot se sicer dogaja v našem zdravstvu,« je kritično zaključil.

Z. M. (ime hrani uredništvo) se je lahko premikal samo z berglami. Njegova diagnoza je bila monoplegija ali omrtvičenje enega uda, v njegovem primeru je šlo za omrtvičeno nogo. »To je bilo videti tako, da sem stopil iz avta in kot bi stopil v luknjo – padel! Noga je bila kot mrtva, ni me držala pokonci. To se je zgodilo večkrat. Obenem me je zelo bolelo v križu, kot bi me zbadale žareče iskre. Zaradi bolečin so me dvakrat prepeljali z rešilcem,« je pripovedoval Z. M., ki so ga obravnavali tudi na Nevrološki kliniki, a niso našli ustrezne pomoči zanj, pač pa so ga le preusmerili na specialiste oziroma preglede, ki naj bi jih še opravil, denimo na rentgen in magnetno resonanco, a vse z zelo dolgimi čakalnimi vrstami ali pa samoplačniško. Celo samoplačniško operacijo so mu ponudili, ki stane 8000 evrov in ki seveda nima zagotovila uspeha. »Potem sem prebral članek v Nedeljskem dnevniku o centru Nado in začel s terapijo, ki mi je končno pomagala. Po dveh mesecih terapij hodim brez podpore bergel. Že po treh terapijah sem lahko hodil samo z eno, potem pa sem odvrgel še to. In še nekaj je pomembno: Bernard Nikšić je edini zdravnik, ki se je z mano pogovarjal eno uro in temeljito pregledal vso mojo dotedanjo zdravstveno dokumentacijo.«

Zmaga na 4940-kilometrski dirki, zmaga nad težavami

Ultramaratonski kolesar Marko Baloh je na svoji deseti 4940 kilometrov dolgi dirki preko Amerike (RAAM) konec julija letos v absolutni kategoriji zasedel drugo mesto, v kategoriji nad 50 let pa zmagal. Na dirki je doživel nekaj zdravstvenih težav; kot sam pravi, je šlo za podobne težave, kot jih občuti na vsaki tako dolgi dirki – mravljinčila sta mu prstanec in mezinec na obeh rokah. »Letos pa je bilo še huje kot ponavadi in zadnja dva dni dirke me je precej bolelo. Ultrakolesarji smo prepričani, da gre pri tej bolečini za sindrom karpalnega kanala, nevrologinja, ki sem jo obiskal, pa je nakazala na povezavo med prsti in vratnimi vretenci. V podobnem času sem izvedel za center Nado in ga obiskal ter opravil nekaj terapij z raztegovanjem, saj je Nado potrdil možnost izvora bolečin v vratni hrbtenici. Lahko rečem, da je okrevanje hitejše kot v minulih letih. Običajno traja tri do šest mesecev, da težave z mravljinčenjem izzvenijo. Zdaj pa gre veliko hitreje.« Baloh je dodal, da je uradna medicina pri nas nekoliko preveč rigidna in da bi morala več pozornosti nameniti oblikam pomoči, ki jih za enkrat še ne priznava, izkušnje pa potrjujejo, da delujejo.

Nekaj minut, kolikor zdravniki sicer lahko namenijo svojim pacientom, je po besedah Bernarda Nikšića veliko premalo. Sam pacientu nameni vsaj eno uro.

Galerija